VIST na Mesecu fotografije 2014
Kozmetika | e-referat | e-učilnica | Slo | Hr | Eng
02
Jul 14

FT2014 BANNER2

 

Razstava SPREGLED

Izbor študentskih del Oddelka za fotografijo VIST

Galerija Zorye, Tovarna Rog, Ljubljana

4.6. – 25.6.2014

Kurator: Peter Rauch

Sodelujoči avtorji: Adriana Aleksić, Ana Ambrož Strle, Peter Fettich, Jernej Čuček Gerbec, Anže Grabeljšek, Peter Gorenšek, Anja Hrnčič, Nataša Ilec, Davor Kralj, David Mencinger, Sara Kiršić, Bojan Mijatović, Žiga Palčar, Cherie Plausteiner, Andreja Prijatelj, Matjaž Rušt, Dare Sintič, Vedran Tomšič, Igor Vidic.

Seveda, lahko jo zaprežejo tudi drugi delodajalci, časopisi, oglaševanje, aktivisti, v vsakem primeru je sredstvo za doseganje ciljev, ki so ji zunanji. Pod temi pogoji je fotografija retorična spretnost in njena veščina se manifestira v obvladovanju sofistične prakse premetavanja resnic po želji odjemalcev njenih čarov. Teh je seveda na pretek in preprosto lahko služijo utrjevanju vere, da posredujemo avtentične prizore, da s fotografijo govorimo zgodbe in da smo zavezani upodabljanju, ki pomirja in uspava (neznano zakaj) vznemirjeni malomeščanski duh in mu šepeta, da je vse popolnoma v redu, če pa ni, se vsaj lepo podaja na steno. Svet je še bolj trden in fotografija je reducirana na mehanično dejavnost perfektnega semplanja in mojstrske fantazmagorije. Če se v naročniškemu razmerju zgodi redukcija, jo je treba le še potisniti korak naprej in fotografijo misliti kot retorično dejavnost, kot upodabljajočo tehniko in naprej navzdol dokler ne pridemo do gradnikov in receptur, zrn, emulzije, algoritmov, enačb, indeksov in podobne navlake v kleti prakse. Težava kleti pa je, da z navlako pride zalega. Tako kot flamski kemik Jan Baptista van Helmont v začetku 17. stoletja poda recept za spontan vznik življenja (v treh tednih fermentacije v objemu dobro preznojenih srajc iz suhih pšeničnih zrn vzklijejo miši), se iz navlake nekih imanetnih konceptov fotografije razvijejo stvori lastne volje in delovanja. Fotografija tako iz popolne redukcije pridela lastno zalego: predmet vzgoje in obravnave — da ne bo pomote, to so najprej srajce in zrna in nato miši! Fotografija lahko ne potrebuje naročnika in si drzne izreči heretično misel: je sama sebi namen. To pomeni, da si sama postavi predmet obravnave in sredstva, da si zastavi cilje in razvija retoriko lastnih strukturnih zakonitosti. S to emancipatorno ambicijo pa se izreka še nekaj drugega: svet, ki je bil trden in upodobljiv, z vznikom fotografiji lastnega predmeta obravnave izgubi status avtentičnosti. Tisto, kar je nekoč veljalo kot videz nečesa, postane bistvo neke druge strukture. To pa pomeni, da trdnost, ki je napajala stari videz, ni več trdna, strukture se množijo, označevalci tavajo po svoje in se prosto parijo. Resnice niso neomajne in svet senc ima lahko svojo substancialno obstojnost neodvisno od svetlobe in odkritosti gotove resnice. Fotografija tako narekuje neko realnost kot serijo fragmentov, podobno, kot da bi gledali skozi okno. (Pri tem pa okno ni le odsotnost stene, manko, pač pa edino realno stene, tisto, okoli česar stena šele lako zatrdi svoj obstoj. Okno se vzpostavi kot pozitivna praznina, ki jo zapolni pogled, pogled, ki se oblikuje po odprtinah, okoli katerih kroži in skozi katere prehaja.) Vsem fotografiranim stvarem je podeljen status edinstvenega objekta, ki se dviga iz temin časa in zvarkov te in one strukture. Akt fotografiranja je podoben arheološki eskavaciji, pri čemer pa objekt ni ločen od obstoječega materiala, pač pa vznikne kot del temeljne redukcije in hkrati kot nepričakovani rezultat. V kletni navlaki se iz teme, ki obdaja preznojene srajce in zrna pšenice pojavi miš — ex nihilo. To pa pomeni edinole, da je nastali objekt vedno tako notranji kot zunanji in prav zato na prvi pogled še tako neznaten detajl narekovane realnosti vznikne v potencialno neprecenljiv artefakt.

Peter Rauch

Spregled od začetka do konca

 

 

ZUFALL

Multimedijski dogodek

Galerija Zorye, Tovarna Rog, Ljubljana

10.6.2014 ob 20h

Mentor: Boštjan Božič Boško

Režija: Peter Gorenšek

Sodelujoči študenti fotografije VIST: Peter Gorenšek, Ana Ambrož Strle, Tanja Del Fabbro, Mitja Ličar, Suzana Lovrenko, Igor Vidic, Zoran Vogrinčič, Sara Kiršić, Davor Kralj, Darko Sintič, Maruša Lapuh, Aljaž Hafner, Žiga Palčar, Sandi Fišer, Domen Bizjak, Luka Mihelič.

Spust v votlino. Voden ogled.Pot k vednosti znotraj večine (umetniških) šol se začne v jami. Naj bo to »turistični« sprehod mimo paleolitskih stenskih poslikav ali obisk antičnega teatra senc. Takšno »znastveno početje« mora biti ves čas podprto z nekim meta diskurzom, z veliko pripovedjo, ki ga uokvirja, tako da je poleg znanstvene vednosti hkrati v prepletu in napetosti z njo, vselej pa obstaja tudi neka druga, narativna vrednost. Velike pripovedi krožijo kakor miti in legende, ki podeljujejo določene družbene kompetence, razporejajo družbene vloge, vzpostavljajo družbeno vez in poskrbijo za transmisijo te vednosti. Ampak, ali tukaj ne naletimo na premeno ali celo prelom, kjer podajanje znanstvene argumentacije »prehaja pod kontrolo neke druge jezikovne igre, kjer zastavek ni resnica, temveč učinkovitost ... Vprašanje, ki ga zastavlja študent neke stroke, država ali institucija visokega šolstva, ni več: ali je to res?, temveč: čemu to služi? V kontekstu merkantilizacije vednosti to zadnje vprašanje najpogosteje pomeni: se to lahko proda?« Na tem mestu je treba postaviti jasno ločnico med strokovnjakom in umetnikom (filozofom, teoretikom) ... Strokovnjak ve, kaj ve in česa ne ve, medtem ko za ostale to ne drži. Strokovnjak sklepa, medtem ko drugi sprašujejo, to pa sta dve jezikovni igri. Torej, kako legitimirati vednost? Kakšne so povezave med tipi vednosti in tipi oblasti? Odgovore na ta vprašanja se še vedno išče (v umetnosti) skozi postmodernistični dizkurz (»odrešitev« z vpeljavo različnih, celo nasprotujočih konceptov) kar povzroči nekakšno podvajanje ali repruduciranje Postmodernizma – kar pa krepi logiko potrošniškega kapitalizma. Kje torej iskati alternativo? Kaj lahko stoji »na drugi strani«? Kako ohraniti, varovati interpretacijo? Kako varovati »emancipirano vednost«, da se ne da preprosto vplesti v diskurz učinkovitosti? Z zanimanjem za nedoločljivosti, za meje točnosti kontrole, za kvante, za konflikte z nepopolno informacijo, za katastrofe in za pragmatične paradokse postmoderna znanost oblikuje teorijo svojega lastnega razvoja kot diskontinuiranega, katastrofičnega, nepopravljivega in paradoksnega ... Se da uvesti model legitimiranja, ki nikakor ni model največje učinkovitosti, temveč model razlike?

Filozof Mladen Dolar poudarja, da se je zgodba o postmoderni začela (in vseskozi odvijala) kot dvojnik v »jezikovnih igrah, ki bi bile poslej oprte na parologijo namesto na enotujoči um, na krhko in začasno univerzalnost, na nesoglasje, navzkrižje, na razliko in na odprtost neznanemu in nepredvidljivemu, na 'male pripovedi' namesto velikih, na porajanje idej, na kontingenco. Geslo »Postmodrnizem« je postalo neuporabno spričo svojega velikega uspeha in videti je, da imajo najkajši rok trajanja prav dobe, ki de razglašajo za post-, tako da se tudi post-postmoderni ne obeta nič dobrega.« Dolar torej ugotavlja, »da obstaja po postmoderni še en post-, se pravi nek preostanek časa, obdobja, stila, ki še vedno arhivira vse tisto, kar je strukturiralo Posmoderno stanje.«

To je ta čas. Torej, kje in kako iskti razpoke, vrzeli, tista mesta kamor lahko vrinemo neko umetniško gesto - katere namen ni reduciranje velike ideje na eno samo geslo, kar je tako zelo značilno za Zeitgeist? Ali se takšno mesto ne odpira ravno v tej podvojitvi, reproduciranju postmodernih principov? Takšne ugotovitve se da aplicirati v številne smeri in čas je pripravljen za določene uprizoritve: uprizoritve določenih Idej (in ideje so edine realne), ki jih je do sedaj še najbolje zmogel »ponazoriti« nastopajoči pripovedovalec: Filozof na odru. Namen sodobne filozofije ni produciranje rešitev in odgovorov, temveč postavljanje pravih vprašanj. Kakor je značino za psihoanalitično prakso: analitik ni tukaj/tam zato, da bi nekomu ponudil rešitve in odgovore, temveč je tam zato, da posluša. Posluša, ko mu nekdo govori KARKOLI. In znotraj govorjenja »na pamet« se nekdo hitro ujame v vzorec. Vzorec ponavljanja. Ta udarec, šok spoznanja nezmožnosti brezkončne improvizacije pa je prvi korak k mogoči (od)rešitvi. Mentor na umetniški šoli pri snovanju študentskega filma uporabi podobno metodo: kombinacijo asociativnih enostavčnih povedi, ki jih študenti zapišejo po ogledu naključnih referenčnih filmov, se sestavi v scenarij za kratki film. Tako se izogne korakom naracije, ki jo posamezniku na nezavedni ravni narekuje ideologija. Končno sosledje elementov v filmu postane umetniška uprizoritev filozofskega teksta. Kakor po naključju (Wieder wie durch Zufall). Po Lacanovih besedah pa je naklučje – Zufall (kontingenca, koincidenca) srečanje z realnim. Naklučje, leži onkraj ponavljanja, vračanja na isto mesto, vztrajanja znakov. Ali povedano drugače, naključje je tista vrzel med kontinuiteto, tisti prostor, kjer se odpira »možnost« za revolucijo. Če takšne ugotovitve apliciramo skozi film, in če film razširimo, ga postavimo kot del performativnega, ga umestimo v gledališče realnega, potem smo na dobri poti uprizoritve idej, ki jih je bilo doslej (z odra) mogoče podati zgolj skozi Glas. Na tem mestu stvar dobi vse parametre postmodernističnega diskurza, s to razliko, da sedaj postmodernizem ne zveni več kot psovka, temveč paradigma.

Peter Gorenšek

 

 

PREPOVEDANO V FOTOGRAFIJI

Predavanje

Atrij ZRC SAZU, Ljubljana

2.6.2014 ob 20h

Predavanje strokovnjaka za področje avtorskega prava, sodelavca VIST Jake Repanška.

Večerne projekcije & pogovori

photo 2-17

 

Za zagotavljanje popolne uporabniške izkušnje uporabljamo tehnologijo piškotkov. Z uporabo spletne strani se z njihovo uporabo strinjate. Podrobne informacije.