Ikone in dokumenti
Kozmetika | e-referat | e-učilnica | Slo | Hr | Eng
10
Dec 14


Izbrana dela študentov Oddelka za fotografijo VIST

Galerija Kibela, Multimedijski center KIBLA, Maribor

19. 9. — 21. 11. 2014

Sodelujoči avtorji: Bojan Mijatović in Bojan Radin • Jernej Čuček Gerbec in Davor Kralj • kolektiv AAF 2012/13 (Peter Gorenšek, Ana Ambrož Strle, Žiga Palčar, Mitja Ličar) • Katarina Kokalj in Tomaž Bevk • Cherie Plausteiner in Luka Svetlin • Sara Kiršić in Artarded (Dare Sintič, Peter Fettich, Vedran Tomšič) • Adriana Aleksić in Žiga Palčar • Urška Premik in Andrej Zavašnik • Mihaela Majerhold Ostrovršnik in Matjaž Rušt

—————————————————————————————————————

Ikone in dokumenti je razstava del študentov Oddelka za fotografijo VIST (Visoka šola za storitve) v Ljubljani in predstavlja izbor temeljnega ustvarjalnega dela v fotografiji, ki se na prvem mestu ukvarja s tem, kaj fotografija je in do kam lahko seže znotraj sebe, torej kaj še je fotografija in kje to ni več. Pri tem se ne ukvarjamo izključno s fotografijo kot medijem, ampak prej z neko prakso, delovanjem proizvajanjem, gledanjem in mišljenjem fotografskih podob in postopkov. Malo manj pa se predstavljena dela ukvarjajo z zunanjimi strukturami, z razmerjem do naročnika, do posredovanja nekih neodvisno obstoječih naracij (zgodb). S temi področji se ukvarjajo druge smeri fotografije, ki jih prakticiramo na VISTu in sicer reklamna in modna fotografija in reportažna in dokumentarna fotografija, ki pa se tudi predstavljata praviloma v negalerijskih kontekstih, torej v njima ustreznih medijih. Na ogled so dela prihajajočih zvezd fotografije in tudi širše - ustvarjanja, umetnosti oz. ustvarjalne militantnosti in aktivizma. (Nekateri med njimi so že znani akterji na tem področju (Bojan Mijatovič, Dare SIntič, Sara Kiršić, Matjaž Rušt), nekateri bodo vsak čas.) Vidimo lahko posamezne stopnje v njihovem delu, segmente širših opusov ali zaključene izjave (statemente).

—————————————————————————————————————

Zagotovo gre za vprašanje razmerja, kdo pošilja koga, kam in po kaj. Najbolj preprosto lahko shemo začrtamo tako, da tisti, za katerega se predpostavlja, da ve (recimo profesor, predavatelj, mentor), pošlje tistega, ki ne ve (recimo mu študent), na teren po nekaj, kar naj prinese nazaj v prostor debate in obravnave (torej v šolo). Sledijo navodila in ponovno pošiljanje, dokler ne poteče dogovorjeni čas ali dokler se ne izčrpa nabor zastavljenih poti (recimo temu študijski program). Študenti gredo na teren, fotografirajo, berejo, preizkušajo, nato staknemo glave okoli tega, kar prinesejo nazaj, komentiramo, kar so naredili — fotografije, zapiske, rezultate preizkusov. Problem nastane v tem, da niso šli po pravi poti ali da tisto, kar so prinesli, ne ustreza pričakovanjem. Prav tako nastane problem v tem, da pričakovanja niso jasna, da navodila nikoli ne pokrijejo vseh možnih poti in dostavljenega gradiva, da tisti, ki pošilja, pravzaprav ne ve, po kaj pošilja in da tisti, ki gre na teren, ne ve, ali bi raje, da ga tisti, ki ve, pri tem usmerjal, ali bi raje, naj ga pusti pri miru. Celotna pot je preposto tavanje, neskončno kroženje okoli vrele kaše, po katero so prišli eni in ki naj bi jo postregli drugi. Povrh vsega naj bi prvi pri tem še prispevali sestavine, drugi pa naj bi jih v pričo njih znalsko umešali. Izkaže se, da kaše ni, da se jo sicer lahko naredi na veliko načinov, pravega recepta prav tako še niso odkrili, so pa približki in teh je neskončno veliko, povrhu vsega pa niti sestavine, ki so jih prvi prispevali niso prave. (Sploh pa, kdo je komu obljubil kašo?)

Zelo preprosto je pokazati tudi obrnjeno razmerje, kjer tisti, ki ne ve, pošlje tistega, ki ve, po kaj? Vednost? Malo verjetno. Prej zahteva zagotovilo, da je temeljno razmerje tako, da tisti, za katerega se predpostavlja, da ve, lahko kadarkoli izkaže pokritje svojega označevalca, garancijo, skrito rezervo, ki obenem lahko deluje kot učinkovito zagotovilo edino pod pogojem, da ostane skrita. Kdo v tem razmerju uspe? Ne eni ne drugi — morda razmerje. Ne zveni ravno spodbudno, a v rahlo obrnjeni perspektivi se prav to razmerje izkaže za povsem vsakodnevno, če smo le sposobni zavzeti obe vlogi hkrati: torej vlogo tistega, za katerega se predpostavlja, da ve in hkrati vlogo tistega, za katerega se predpostavlja, da ne ve, in se postavimo pred omaro in izberimo kravato ali ustrezno srajco ali se odločimo za kosilo, izberimo destinacijo počitnic, ali korak naprej pomislimo, s kom bomo šli na kosilo, na počitnice in zakaj. Seveda obstajajo taka in drugačna razmerja: nekatera si lahko dovolijo vsakovrstne digresije, druga postavljajo pravila in presekajo gordijski vozel, da postavijo prav in narobe, lepo in grdo, dobro in slabo. Pri tem je pomembno, da vidimo, da v digresijah obstajajo jasno začrtana inherentna pravila, red, in da na drugi strani v vzpostavljenih pravilih, redu, ni povsem jasno, kdo koga pošilja kam.

Je fotografija pri vsem tem potrebna? Ne. Lahko bi bilo karkoli, kar tisti, ki je bil na terenu prinese nazaj in postavi na mizo. Šele ko staknemo glave okoli sledi, trofeje, sence, dokumenta, ko začnemo kazati s prstom, lahko spregovorimo. In če obstaja pravi cilj tega razmerja, potem je to ponovitev: še enkrat!, nova naloga, nova misija za neustrezno sestavino nepopolnega recepta neobstoječe kaše. Vsakršna ponovitev je torej uspeh.

— Peter Rauch

 

Za zagotavljanje popolne uporabniške izkušnje uporabljamo tehnologijo piškotkov. Z uporabo spletne strani se z njihovo uporabo strinjate. Podrobne informacije.